Delo in življenje pokojnega duhovnika Jožeta Goloba

Objavil

, dne

11.12.2014

…… Kako naj izpolni svojo dolžnost, saj prihajajo v spovednico različni grešniki: trdovratni grešniki, ki so svojo vest tako zanemarili, da jim nič več bolečin ne kaže, da sami sebi ne verjamejo, da so grešniki. V spovednico pridejo neumni, kateri se vest ne znajo izprašati. Pridejo v starih pregrehah nečistosti, v nezmernosti, pijanosti, zakoreninjeni grešniki. Vse te mora spovednik ozdraviti, podučiti, na pravo pot pripeljati. Vse to mora voditi v spreobrnenje. Gorje mašniku, ki bi bil kriv pogube tudi ene same duše, ki jo je Jezus s svojo dragoceno krvjo odkupil. …...
…... Še nekaj je, kar je za duhovnika posebno težko: biti mora luč tega sveta. Luč se ne prižge, da bi se podstavljala pod pokrov, ampak na svečnik, zato, da sveti vsem. Če naj duhovnik s svojim naukom in zgledom sveti vsem. Če naj duhovnik s svojim naukom in zgledom sveti vsem, je tudi res, da na nikogar ta svet ne gleda tako, kot na duhovnika. Četudi je prejel posvečenje in sveti blagoslov, pa vendar še vedno ostaja človek. Še vedno je iz mesa in krvi, še vedno je podvržen slabostim, kakor je sv. Pavel sam dobro poznal. Ta svet zahteva, da bi duhovnik ne človeško, ampak angelsko živel. Ta svet opazi vsako najmanjšo iver v očesu mašnika, svoje velike hlade in brune pa ne vidi; ta svet zahteva, da bi mašnik vse veselje in užitke tega sveta užival, hoče, da bi sodeloval pri vsaki dobri volji, zraven pa zahteva, da bi ne bil človek, ampak angel. Četudi bi se duhovnik tako zelo trudil svojo dolžnost izpolniti, četudi si še toliko prizadeval svoje življenje prav voditi, ta svet toliko govori o duhovniškem stanu. Zakaj? Zato, ker vsak le rajši pred drugim pragom pometa, kakor prede svojim, zato, ker vsak le raje vidi iver v tujem očesu, kakor bruno v svojem.
(del pridige g. Jakoba Prašnikarja novomašniku Slomšku)

Zgornji odlomek je primeren za hitri opis duhovnikove poti, katero si je izbral tudi msgr. Jožef Golob. Jožef Golob je luč življenja zagledal 7. decembra 1922 v Sevnici. Njegova mati Rezika se je po smrti prvega moža ponovno omožila z Ivanom Golobom in v drugem zakonu sta na svet privekala sestra Anica in Jože. Po gimnaziji v Celju in maturi, ki jo je opravil v Brežicah je bil mobiliziran v nemško vojsko. Na italijanski strani je bil ranjen, štiri mesece preživel v bolnišnici in nato še štiri leta v vojnem ujetništvu. Po vrnitvi domov se je odločil za duhovniški poklic in vstopil v mariborsko bogoslovje. Zaradi tega je doživljal hude pritiske povojnih oblasti. Po tretjem letniku bogoslovja so ga zaprli in poslali na "prevzgojno delo" v taborišče v Litostroju, nato pa še v Medvode in Podutik. Študij teologije je nadaljeval šele leta 1951, a so ga po nekaj mesecih vpoklicali na odsluženje vojaškega roka. Po končani vojaščini je bil nato 29. junija 1952 v Mariboru posvečen v duhovnika. Dogodka ob novi maši se še spominjajo starejši ljudje naše fare in s ponosom pripovedujejo svoje prispevke k slovesnemu mozaiku nove maše. Peka, prinašanje dobrot, "skladiščenje" v koruzi poleg hiše. Tudi prihod novomašnika v Sevnico je bil bolj podoben misiji nemogoče. Oblast je zaprla in kontrolirala vse prihode v mesto, po mestu so bili plakati, ki so ljudi obveščali o "slabem" dogodku. Teta Nežka iz Boštanja je svoj prihod upravičevala z udeležbo na živinskem sejmu, ki je potekal v Sevnici, oblekla pa si je navadno delovno obleko.
Svoje duhovniško delo je kot kaplan začel v župniji sv. Danijela v Celju, nato pa je postal kaplan v Rogaški Slatini. Leta 1959 je postal kaplan v Dravogradu in prevzel v soupravo župnijo Ojstrica nad Dravogradom. Že leta 1960 so ga znova zaprli za deset mesecev. Do službovanja v Šmarju. Nato je štiri leta deloval kot župnijski upravitelj v Koprivnici, leta 1965 pa je prišel v Šmarje pri Jelšah, kjer je ostal do upokojitve.
Rad se je vračal svojim v Sevnico in ob teh redkih priložnostih obiskal tudi svojo rojstno hišo. Če mu je le dopuščal čas se je še na stara leta udeležil tudi krstov svojih pra pra nečakinj in nečakov. Ponovitev njegove zlate maše leta 2002 je bil veličasten dogodek za Sevniško župnijo. Letos je postal še biseromašnik. Zadnja leta je preživljal v domu starejših občanov v Šmarju. Svoje duhovniško življenje je končal tako kot ga je začel. S preizkušnjo težkega križa, katerega Gospod poda njemu, ki ga je sposoben za njim nositi. Zgled dobrega človeka in duhovnika mu je izrazilo tudi veliko število njegovih sobratov, kateri so se udeležili pogrebne maše. Vsak duhovnik je lahko "nesel" leto njegovega duhovništva. Spomni se nas kdaj in bodi naš priprošnik.

"Dober boj sem dobojeval, tek dokončal in vero ohranil." (2 tim 4,7)