Nastanek in razvoj rožnega venca

Objavil

, dne

11.12.2014
Ni še daleč čas, ko je kar ve­ljalo prepričanje, da je začetnik molitve rožnega venca sv. Do­minik, ustanovitelj dominikan­skega reda. Danes je znano, da so ti redovniki veliko napravili za širjenje rožnega venca, njegov začetek pa je precej starejši.

Molek

Izvor besede rožni venec je precej negotov. Nekateri so mnenja, da izhaja iz sanskrta "japamala", kar pomeni latin­sko corona. Ta pa pomeni tako zbirko oziroma venec rož kakor tudi zbirko molitev. Tako naj bi corona pomenila splošno vsako molitev, pri kateri se ponavljajo določeni molitveni obrazci in se to ponavljanje šteje na jagode (kamenčke), nabrane na vrvici. Zato corona (venec) večkrat po­meni tudi molek, to je jagode, nabrane na vrvici in štetje mo­litev. Zaradi tega imenujemo naš rožni venec tudi molek. Na­čin moIitve s ponavljanjem istih kratkih molitvenih obrazcev ali vzklikov je obče človeški in ga zato ne poznamo samo v krščan­stvu, temveč tudi v nekrščanskih verstvih (hinduici, muslimani). Nikakor ne gre zgolj za zunanje ponavljanje, temveč za globoko osebno doživljanje in poglab­Ijanje ob določenem besedilu. To naj se dotakne človekovega srca in prepoji mišljenje. Vrvico z jagodami (molek) za štetje mo­litev so najprej uporabljali puš­čavniki na Vzhodu, od tam pa je prišla ta navada tudi na Zahod.

Paternošter

Najpogostejša molitev, ki so jo puščavniki in pozneje menihi molili in ponavljali, je očenaš, latinsko Pater noster.

V desetem stoletju so menihi po samostanih, zlasti v samosta­nu Cluny navdušeno molili 150 psalmov, ki so jih razdelili na tri petdesetice (50, 100, 150). Za brate, ki se niso udeležili molitev psalmov v koru (tudi zaradi ne­pismenosti), je bilo določeno, da molijo namesto psalmov (bre­virja) po 50, 100 ali 150 očena­šev. Te so šteli po jagodah na vr­vici, ki so jo imenovali paternoster. V francoskem samosta­nu Cluny je bilo tudi določeno, da mora vsak redovnik za vsa­kega umrlega člana skupnosti darovati sveto mašo, vsak re­dovnik neduhovnik pa zmoliti 50 psalmov ali očenašev. V re­dovnih skupnostih templarjev je bilo določeno, da morajo vsi redovniki za vsakim umrlim v skupnosti sedem dni moliti po 100 očenašev na dan.

Marijin psalterij

V 12. stoletju se je začela širi­ti molitev Zdrava Marija. Tudi verniki so radi molili določeno število zdravamarij po 50,100 in 150, kar ustreza številu psalmov. Trikratno petdesetico zdrava­marij so imenovali psalterij pre­blažene Device Marije. S tem psalterijem so želeli preprosti verniki v svetu nekako posnemati molitev starozaveznih psal­mov po samostanih, da bi na ta način bili deležni duhovnih dob­rin redovnega življenja.

Delitev na desetke z očena­šem (kakor je še danes) je začel v začetku 15. Stoletja kartuzijan p. Henrik Egher. Nekaj deset let kasneje je p. Dominik Pruski, prav tako kartuzijan, pridružil vsaki desetki premišljevanje živ­ljenja in trpljenja našega Gospo­da. Najbrž se je to zgodilo v zvezi s starim običajem, da so se pri molitvi brevirja v posameznih urah spominjali glavnih dogod­kov iz Jezusovega odrešenja. Med liturgično molitvijo, brevir­jem in rožnim vencem je neka skladnost. Kakor namreč v mo­litvenem bogoslužju obhajamo skrivnosti Gospodovega in Marijinega življenja, tako se tudi v petnajstih skrivnostih rožnega venca spominjamo Jezusovega in Marijinega življenja. Tako je bilo bratom in sestram po samo­stanih, ki niso molili brevirja, ka­kor tudi vernikom v svetu skozi stoletja omogočeno, da so se ob molitvi rožnega venca poglablja­li v skrivnost našega odrešenja.

Za molitev rožnega venca so bistvene tri reči: očenaš, zdrava­marija in premišljevanje določe­nih skrivnosti. Skrivnosti za pre­mišljevanje je določenih pet­najst: pet iz Jezusovega učlove­čenja, rojstva in skritega življenja.

(veseli del); pet iz odrešilne­ga trpljenja in smrti (žalostni del); pet iz poveličanja Jezusa in Marije (častitljivi del). Posamezne skrivnosti se napo­vedo že pred očenašem. Pri nas večinoma še danes molimo tako, da vsaki zdravimariji pridajamo skrivnost posamezne desetke (tak način molitve rožnega venca je tudi v Nemčiji in Švici). Vemo pa, da sta oba načina molitve do­bra.

Vero na začetku rožnega ven­ca so začeli moliti v 16. stoletju v nemških deželah. Pri nas to tudi molimo. V Rimu je nikoli ne mo­lijo. Je pa gotovo zelo lep uvod v rožni venec. Dominikanci moli­jo za začetek molitev Pozdrav­Ijena Kraljica. V 17. stoletju so ponekod takoj po veri, pred desetkami dodali tri zdravama­rije. To predvsem v Nemčiji in pri nas. Drugod tega ne poznajo. Tu­di pri nas jih pri zasebni in skup­ni molitvi po družinah navadno opuščajo. Če bi jih hoteli ohra­niti, bi bilo zelo olajšano, če bi za vse tri dele uporabljali prošnje veselega dela za poživitev in utrditev treh Božjih kreposti: ve­re, upanj a in ljubezni. Ob koncu dostavljamo pri nas - tako tudi v Avstriji in Nemčiji - desetko za duše v vicah. Drugod te desetke ne dodajajo, pač pa ponekod molijo psalm 130: Iz globočine kličem k tebi, Gospod.

Širitev rožnega venca

Dominikanci so že od 13. sto­letja dalje imeli rožni venec za dediščino svojega reda in so z ve­liko vnemo razširjali to molitev. Priporočali so jo in razlagali lju­dem njeno bogato vsebino v pri­digah, duhovnih vajah, ljudskih misijonih. Povsod, kamor so pri­šli, so ustanavljali bratovščine svetega rožnega venca. V Kölnu je bila ustanovljena taka bra­tovščina že leta 1475. Papež Pij V je organiziranje bratovščin rožnega venca poveril domini­kancem. Res je bila kmalu skoraj vsa katoliška Evropa prepreže­na s temi bratovščinami. V Ljub­ljani je bila bratovščina rožnega venca vsaj že v 17. stoletju. Te bra­tovščine so bile prave šole krš­čanskega življenja, kjer so verni­ki dobivali zelo dobro duhovno in sploh krščansko vzgojo.

Molitev rožnega venca se je širila po zmagi kristjanov nad Turki pri Lepantu 1571, saj so to zmago pripisovali molitvi rož­nega venca. Na dan odločilne bitke (7. oktobra 1571) so se zbrale bratovščine rožnega ven­ca in goreče molile to molitev. V spomin na to zmago imamo v bogoslužju god Rožnovenske Matere Božje (7. oktobra). Poz­nejši papeži, zlasti Leon XIII, ki je napisal kar 16 okrožnic o rož­nem vencu, so to molitev pospe­ševali. K širjenju te molitve so prispevala tudi prikazovanja v Lurdu in Fatimi ter stiske krš­čanskega ljudstva.

Med novejšimi cerkvenimi dokumenti o rožnem vencu je treba omeniti Apostolsko spod­budo Pavla VI. O Marijinem češčenju. In to ne samo zato, ker papež opozarja na evangeljski značaj rožnega venca in njegovo povezavo z liturgično molitvijo, temveč tudi zato, ker kaže, kako se nekatere pobožnosti navdi­hujejo ob rožnem vencu. "V no­vejšem času so se izoblikovale nekatere nove pobožnosti, ki so dobile navdih iz rožnega venca. Med njimi bi radi omenili in pri­poročili tiste, ki v običajno be­sedno bogoslužje vnašajo neka­tere sestavine rožnega venca Blažene Device Marije, kot so premišljevanje skrivnosti in lita­nijsko ponavljanje zdravamarij. Te skrivnosti dobijo na ta način močnejšo osvetlitev, saj so vklju­čene v branje Svetega pisma in v homiletično razlago, obdane s trenutki tišine in poživljene s petjem. Veseli smo, ko vidimo, kako so te vaje mladinskim zdru­ženjem pomagale, da v obilnejši meri zajemajo iz bogastva rož­nega venca in ta način molitve znova bolj cenijo" (51).