Podružnice

Sv. Florijan | Sv. Mati Božja v Šmarju | Sv. Ana nad Šmarjem | Sv. Rok nad Sevnico | Sv. Martin v Lamperčah
Sv. Lovrenc na Žabjeku | Sv. Marjeta na Pečju | Sv. Urh na Gornjem Brezovem | Sv. Janez na Dolnjem Brezovem
Sv. Benedikt na Žigrskem Vrhu | Sv. Štefan v Vranju | Sv. Neža v Zagradcu | Sv. Marija Vnebovzeta na Grački gori
Kapela Božjega groba

Za vse podružnice si lahko pogledate kje se nahajajo na zemljevidu.

SV. FLORIJAN

Podružnična cerkev Sv. Florijana stoji v vzhodnem delu starega mestnega jedra Sevnice. Cerkev velja kot eden zelo poznih že povsem gotskih primerov romanskega stavbnega nasledstva. Nastala je namreč komaj v prvi polovici 15. stoletja, ko je dal oglejski patriarh Ludovik med leti 1420-1430 občini Sevnica dovoljenje, da postavijo cerkev Sv. Florijana. V prezbiteriju je ohranjeno prvotno obokanje s križno sekajočimi se rebri in okno v vzhodni steni. Konec 17. ali v začetku 18. stoletja je cerkev doživela večje oblikovne spremembe. Od leta 1854, ko je požar uničil staro župnijsko cerkev, pa do leta 1862, ko je bila pozidana nova župnijska cerkev, se je v cerkvi opravljala božja služba. Leta 1887 je bil zvonik prekrit s pločevino in iz dotedanje čebulaste oblike spremenjen v piramidasto, kakršen je še danes. V letih 1997-1999 je bila odkrita in restavrirana gotska freska Sv. Krištofa na zunanji južni steni ladje. V letih 1999-2001 so potekala dela v prezbiteriju, kjer so restavratorji odkrili gotske freske furlanske smeri, ki čakajo na dokončanje del in retušo.

Cerkev Sv. Florijana je primer nadaljevanja romanske stavbarske tradicije v poznogotski dobi in je zadnji izven v gradnji cerkva t. i. »laške skupine« - cerkva s pravokotno ladjo in ožjim kvadratnim prezbiterijem. Prezbiterij s svojim rebrastim križnim obokom je časovno menda prav zadnji primer, kako je vztrajala trdoživa tradicija romanskih prezbiterijev s kvadratno talno ploskvijo v zreli gotski čas, dokler je niso pregnali tristrano zaključeni, ki so kot novost več stoletij določali obliko oltarnih prostorov.

Cerkev ima tri oltarje. Veliki oltar sv. Florijana je iz prve četrtine 18. stoletja. Stranska oltarja sta iz 19. stoletja, izdelana v klasicistični maniri. Oltarni sliki na stranskih oltarjih sta iz prve polovice 18. stoletja. V levem stranskem oltarju je oljna slika, ki prikazuje štirinajst priprošnjikov v sili pod Kristusom s križem. V desnem stranskem oltarju so na sliki prikazani vsi svetniki in verne duše pod Sv. Trojico na oblakih. Sliki sta v postopku restavriranja.
Vrh »»

SV. MATI BOŽJA V ŠMARJU

V južnem delu naselja Šmarje, ki je danes del mesta Sevnice, stoji podružnična cerkev Sv. Matere Božje. Sezidal naj bi jo meniški red kartuzijanov iz Jurkloštra. Cerkev se prvič omenja leta 1448 v urbarju salzburške nadškofije.

Okoli cerkve je bilo pokopališče za vasi Šmarje in Ledina. Na srednjeveški izvor cerkve kažeta zazidani gotski okni v severovzhodni in jugovzhodni stranici prezbiterija. Leta 1790 je bil zvonik, do tedaj krit s skrilom, prekrit z belo pločevino. Leta 1860 so pokopališče okoli cerkve opustili in ga preselili na novo lokacijo na grič pod kapelo Božjega groba. Leta 1881 je bil prenovljen veliki oltar in novi kip Matere božje dobrega sveta postavljen. Leta 1928 je bil zvonik na novo prekrit s pločevino, hkrati pa je bil iz dotedanje čebulaste oblike spremenjen v koničastega, kakršen je še danes. Danes sta cerkvena zunanjščina in notranjščina barokizirani.

Cerkev ima tri baročne oltarje. Veliki oltar je iz prve polovice 18. stoletja, kip Marije v niši pa je iz leta 1881. Oba stranska oltarja z dobrima oljnima slikama sta iz prve polovice 18. stoletja. Levi oltar je posvečen Sv. Uršuli in Apoloniji, desni oltar pa Sv. Petru in Pavlu.
Vrh »»

SV. ANA NAD ŠMARJEM

Na nizki vzpetini nad Šmarjem stoji podružnična cerkev Sv. Ane. Po izročilu bi morala cerkev stati na Ledini, saj so jo postavili prebivalci Ledine. Cerkev je v osnovi poznogotska stavba, zgrajena v 16. stoletju. V pisnih virih se cerkev prvič omenja leta 1581. K Sv. Ani so nekdaj ljudje hodili na romanje. Zaradi tega so na severni strani zvonika dozidali odprto lopo z oltarjem in prižnico tako kot pri Sv. Roku. Romanja k sv. Ani so bila opuščena za časa Jožefinskih reform v 18. stoletju. Tedaj bi cerkev morala biti porušena, vendar se je občina Ledina zanjo zavzela in prevzela dolžnost, da bo zanjo skrbela in jo vzdrževala. Cerkev je do leta 1877 stala v ograjenih vrtovih, ko so ograjo odstranili. Cerkev je v današnji podobi baročna stavba.

Cerkev ima štiri oltarje. Veliki oltar Sv. Ane iz druge polovice 18. stoletja, ki ga Vrišer pripisuje celjskemu kiparju Ferdinandu Gallu. Nastal naj bi v letih 1760-1770. Oba stranska oltarja, ki sta iz leta 1769, imata v nišah oljni sliki. Levi je posvečen Sv. Luciji, desni pa Sv. Družini.
Vrh »»

SV. ROK NAD SEVNICO

Na priljubljenem izletniškem hribu nad novim delom Sevnice stoji podružnična romarska cerkev Sv. Roka. Cerkev je najprostornejša in najlepša izmed vseh podružnic. Prebivalci širše sevniške okolice vedo za cerkev Sv. Roka, saj slovi že od nekdaj kot priljubljena in dobro obiskana božja pot.

Izročilo pravi, da naj bi bilo na mestu sedanje cerkve nekoč gradišče. Izročilo potrjuje dejstvo, da so blizu cerkve v preteklosti res odkrili ostanke predzgodovinskega gradišča. Cerkev je bila zgrajena v spomin na kugo, ki je tu večkrat morila v 17. stoletju. Letnica 1632, vidna v prvem nadstropju stolpa, je po vsej verjetnosti letnica postavitve cerkve. Leta 1734 so bili narejeni oba stranska oltarja, delo znanega slovenskega baročnega slikarja Valentina Metzingerja in domnevno prižnica. Stolp je bil k cerkvi dozidan pozneje, okoli leta 1750. Zvonik, ki je bil prvotno čebulast, je bil leta 1868 predelan in je dobil drugo obliko. V 19. stoletju je bila verjetno k zahodni stranici zvonika prizidana lopa. V 19. stoletju je cerkev privabljala romarje tudi zaradi bratovščine Sv. Valentina. Vsak član bratovščine je bil zato deležen duhovnih sadov: molitve in mašne daritve pri oltarju Sv. Valentina. Tudi to je močno privabljalo romarje k temu lepemu svetišču. Zadnji celovit okras je dobila cerkev leta 1913, ko jo je poslikal furlanski slikar Osvald Bierti iz Gemone.

Cerkev ima tri oltarje. Veliki oltar, posvečen Sv. Roku, je nastal je v prvi polovici 18. stoletja. Oba stranska oltarja iz leta 1734 Vrišer pripisuje Kranjskemu rezbarju. Kvalitetni oltarni sliki sta delo znanega ljubljanskega baročnega slikarja Valentina Metzingerja. Na levem oltarju je slika Sv. Kozma in Damijana, na desnem slika Sv. Valentina.
Vrh »»

SV. MARTIN V LAMPERČAH

Severovzhodno od Sevnice med Sv. Rokom in Žabjekom na precej strmem hribu Lamperče, ki je domala ves zasajen z vinsko trto, stoji majhna, a lična podružnična cerkev Sv. Martina. Cerkev je v osnovi zelo stara, saj ima še romansko ladjo. Cerkev je prvotno domnevno imela apsido, saj je med prezbiterijem in ladjo na podstrešju videti trikotno čelo zidu, ki je zunaj na vzhodni strani ometano. V pisnih virih se cerkev prvič omenja leta 1581. Leta 1673 je domnevno apsido zamenjal sedanji tristrano sklenjen prezbiterij. Leta 1737 so cerkev domnevno barokizirali, povišali in obokali. Leta 1805 je med nevihto udarila vanjo strela in uničila cerkev. Leta 1839 je zopet nastal silen orkan in zopet je bila cerkev oropana stolpa in zvonov. In zopet so revni, a dobri ljudje obnovili stolp in kupili nove zvonove. Leta 1934 je bil cerkveni zvonik, do takrat krit z lesenimi skodlami, na novo prekrit s pločevino.

Cerkev ima tri oltarje. Veliki oltar Sv. Martina iz leta 1881 je izdelan v neoromanskem slogu. Levi oltar s sliko Sv. Mihaela je iz prve polovice ali srede 18. stoletja, na desnem, ki je pendant prejšnjemu, pa sta na sliki upodobljena škofa Sv. Gregor in Urban.
Vrh »»

SV. LOVRENC NA ŽABJEKU

Ob robu vasi Žabjek stoji na dvignjenem platoju podružnična cerkev Sv. Lovrenca. Cerkev Sv. Lovrenca je za cerkvijo Sv. Roka največja in najlepša podružnica. Zgrajena je bila v 17. stoletju, čeprav njen patrocinij kaže na večjo starost. Leta 1778 je bila po zaobljubi lastnice sevniškega gradu grofice Jožefine Keglevič na južni strani cerkve prizidana kapela, posvečena Sv. Frančišku Ksaveriju. Leta 1909 je prezbiterij in ladjo poslikal furlanski mojster Osvald Bierti iz Gemone.

Cerkev ima dva oltarja. Veliki oltar Sv. Lovrenca izvira iz druge polovice ali iz konca 18. stoletja, morda celo iz okoli leta 1800. Okras cerkve je kapela Sv. Frančiška Ksaverija. Oltar v njej je zelo kvalitetno baročno delo. Freske na oboku so iz okoli leta 1778. Prikazujejo prizore iz življenja jezuitskega misijonarja Sv. Frančiška Ksaverija. Na severni slavoločni steni je Sv. Frančišek pred nekim poganskim kraljem. V ozadju je upodobljena Sevnica z obema cerkvama in gradom. Freska prikazuje prizor iz leta 1778, ko je v vrtno hišo pri gradu udarila strela in zanetila požar zaradi česar je bil grad v nevarnosti. Na vzhodni in zahodni strani so upodobljene postave štirih kontinentov. Evropo upodablja cesarica Marija Terezija z donatorskim grbom. Cerkev ima najstarejši zvon v župniji z letnico 1652, ki je tudi edini v zvoniku.
Vrh »»

SV. MARJETA NA PEČJU

Podružnična cerkev Sv. Marjete stoji sredi vasi Pečje severovzhodno od starega mestnega jedra Sevnice. Cerkev je najmanjša izmed vseh podružnic v župniji. Najstarejši pisni vir za cerkev Sv. Marjete je iz leta 1375, ko se omenja vikar Georio (Jurij) pri Sv. Marjeti. Konec 16. stoletja domnevno cerkev ni več stala. Župnijska kronika poroča, da je na tem mestu nekdaj stal zidan križ. Leta 1688 je sevniški župnik Martin Golina s pomočjo trškega pisarja postavil na tem mestu cerkvico.

Cerkev je imela prvotno lesen stolp, ki je bil leta 1828 zamenjan z zidanim. Zvonik je bil nekdaj krit s skodlami. Leta 1885 je bil v cerkvi blagoslovljen sedanji oltar Sv. Marjete. Veliki oltar, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, je v sedanji podobi klasicističen iz leta 1885. Iz tega časa je kip cerkvene zavetnice Sv. Marjete, stoječe v niši. Poleg nje sta kipa Sv. Apolonije levo in Sv. Lucije desno, ki sta temeljito prebarvana, utegneta pa izvirati še iz 17. stoletja, ko je bil postavljen prvotni oltar.
Vrh »»

SV. URH NA GORNJEM BREZOVEM

Vzhodno od Sevnice na poti proti Blanci stoji v vasi Gornje Brezovo ob železniški progi podružnična cerkev Sv. Urha. Prostor nekdanjega pokopališča okoli cerkve obdaja pokopališki zid, ki je v veliki meri razdejan. Dostop do cerkve na nekdanje pokopališče drži skozi zastrešen portalni slavolok. V temenu slavoločnega vhoda je napis, ki sporoča nastanek pokopališča: " + TUKEJ SE JE V DRUGZIH POKOPALISH SAZHELUTA 20 DAN ROSHENZVEJTA .1812 . A M".

Cerkev je za cerkvijo Sv. Marjete na Pečju druga najmanjša podružnica v župniji. V pisnih virih se cerkev prvič omenja leta 1581. Leta 1755 je cerkev dobila sedanji veliki oltar. Okoli cerkve je bilo med leti 1812 do 1847 pokopališče za prebivalce petih občin. Leta 1873 je bil prekrit zvonik z belo pločevino. Prva svetovna vojna je vzela oba bronasta zvonova. Meseca oktobra 1923 je treščilo v cerkev in je bila močno poškodovana. Leta 1924 se je cerkev po prizadevanju cerkvenega ključarja Franca Medveška lično popravila. Istega leta je cerkev dobila tudi nov železen zvon, katerega je daroval tukajšnji rojak Jareninski dekan Janez Medvešek.

Veliki oltar Sv. Urha iz leta 1755, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, Vrišer pripisuje kranjskemu rezbarju. Čas njegovega nastanka sporoča vidna letnica tik nad nišo. Levo in desno ob Sv. Urhu stojita viteza z mečem in strelami v rokah, domnevno in hkrati nenavadno Sv. Florjana.
Vrh »»

SV. JANEZ NA DOLNJEM BREZOVEM

Severno nad vasjo Dolnje Brezovo sredi mešanega gozda stoji podružnična cerkev Sv. Janeza Krstnika. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1581. Nekdaj so bili južno pod cerkvijo vinogradi, ker pa je neurje večkrat uničilo nasade, je baron Mordax, lastnik graščine Impoljca, svetoval kmetom, naj ne sadijo več trt, ampak naj pogozdijo hrib z iglavci. Leta 1934 je cerkev znotraj poslikal slikar Jože Cerinšek. Leta 1968 je bil zvonik, do takrat krit s skrilom, prekrit s pločevino, streha cerkve, do takrat krita z bobrovcem, pa je bila na novo prekrita z rdečim cementnim zareznikom. Leta 1969 je cerkev dobila novo fasado. Leta 1988 je bil z velikega oltarja v cerkvi ukraden kip Sv. Antona puščavnika in križ nad tabernakljem. Oktobra 2001 je bil zvonik na novo prekrit z bakreno pločevino. V začetku aprila 2002 je bila na novo prekrita streha cerkve z bobrovcem.

Cerkev ima tri oltarje. Veliki oltar Sv. Janeza Krstnika je preprost, iz druge polovice 19. stoletja. Levi stranski oltar nadomešča kip Marije Brezmadežne iz 19. stoletja, ki stoji na baročni konzoli, desni stranski oltar, v osnovi domnevno iz leta 1644, pa je posvečen Sv. Matiji.
Vrh »»

SV. BENEDIKT NA ŽIGRSKEM VRHU

Podružnična cerkev Sv. Benedikta stoji sredi vasi Žigrski Vrh. Cerkev je bila zidana v srednjem veku. Župnijska kronika poroča, da so bili temelji za to cerkvico položeni leta 1480. Staro ustno izročilo pravi, da so se pred davnimi leti utrdili Turki na Knežjem vrhu pri Žigrskem Vrhu, od koder so hodili na ropanje po okolici. Bivali so tu 10 let in se čutili popolnoma varne, vendar so jih »naši s pomočjo Nemcev« premagali na dan Sv. Benedikta 21. marca 1480. Turke naj bi napadli na mestu, kjer danes stoji cerkev Sv. Benedikta. V zahvalo za veličastno zmago so istega leta postavili na tem mestu cerkev, posvečeno Sv. Benediktu. V spomin, da so bili Turki tukaj premagani, se je vsako leto prvo nedeljo po 21. marcu vršila v cerkvi slovesna služba božja. Cerkev se v pisnih virih prvič pojavi leta 1581. Leta 1700 je bila domnevno k cerkvi prizidana kapela Sv. Antona Padovanskega in takrat je verjetno cerkev dobila sedanjo podobo. Leta 1886 je cerkev dobila sedanji veliki oltar Sv. Benedikta.

Cerkev ima dva oltarja. Veliki oltar Sv. Benedikta je iz leta 1886, v kapeli pa je oltar Sv. Antona Padovanskega s sliko naslovnega svetnika. Oltar domnevno izvira iz prve polovice 18. stoletja.
Vrh »»

SV. ŠTEFAN V VRANJU

Sredi vasi Vranje podružnična cerkev Sv. Štefana. Na hribu nad vasjo se nahaja znamenito arheološko najdišče Ajdovski gradec, poznoantična oz. zgodnjekrščanska naselbina iz 5. do 6. stoletja, ki je danes urejena kot arheološki park. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1581, v današnji obliki pa izvira verjetno iz 17. stoletja. Leta 1754 sta bila narejena stranska oltarja. V drugi polovici 18. stoletja je bila za časa jožefinskih preuredb župnij predlagana vas Vranje za samostojno župnijo s cerkvijo Sv. Štefana, ki bi imela 700 duš, vendar se to ni zgodilo. Cerkev je bila v 19. stoletju obiskovana božja pot, tako da so imeli tukaj nekateri župniki svoje hiše. Leta 1884 je cerkev domnevno dobila sedanji veliki oltar, ki je bil pred tem po izročilu veliki oltar v župnijski cerkvi Sv. Nikolaja v Sevnici. Do leta 1962 je bil zvonik cerkve krit z borovimi skodlami, tega leta pa je bilo ogrodje zvonika iz ravne piramide spremenjeno v zalomljeno piramido in prekrito s pločevino.

Cerkev ima tri oltarje. Veliki oltar sv. Štefana je iz 19. stoletja. Stranska oltarja iz leta 1754 z oljnima slikama sta zelo preprosta. Levi stranski oltar je posvečen Sv. Barbari, desni pa Sv. Antonu puščavniku. Na južni steni ladje visi od vlage močno načeta oljna slika Sv. Štefana iz prve polovice 18. stoletja, ki je visela v prvotnem velikem oltarju.
Vrh »»

SV. NEŽA V ZAGRADCU

Južno nad vasjo Zagradec pri Blanci stoji na strnjenem in skalnatem griču podružnična cerkev Sv. Neže. Kdaj je bila cerkev zidana, ni znano, pravokotna cerkvena ladja pa utegne biti še romanska, saj je na južni steni, približno 3 m od tal, poleg velikega okna zazidana polkrožno sklenjena lina. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1581. V 17. stoletju je bil k ladji prizidan prezbiterij, kasneje pa še zvonik in zakristija. Leta 1728 je bil postavljen sedanji veliki oltar. Cerkev je bila leta 1838 renovirana. Leta 1926 je bil zvonik, do takrat krit s skrilom, prekrit s pločevino. Leta 1988 je bilo narejeno novo ostrešje in cerkev, do takrat krita z bobrovcem, prekrita z rdečim cementnim zareznikom ter prepleskan zvonik. Novembra 2001 je bila cerkev znotraj prebeljena.

Veliki oltar Sv. Neže, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, je preprost, a kvaliteten izdelek iz prve polovice 18. stoletja, domnevno iz leta 1728. Tabernakelj je mlajši iz leta 1881, preprost, izdelan v baročni tradiciji. Ob desni slavoločni steni je po sledovih v tlaku, kjer so drugačne, manjše lomljene kamnitne plošče, tam nekdaj stal stranski oltar. V zvonici, na hrbtni strani pevskega kora visi slika Sv. Neže iz leta 1728.
Vrh »»

SV. MARIJA VNEBOVZETA NA GRAČKI GORI

Ne daleč od podružnice Sv. Neže v Zagradcu stoji na visokem griču podružnična cerkev Marije Vnebovzete na Grački gori. Izročilo med ljudmi pravi, da so jo pozidali iz ostankov razvalin gradu, ki je nekoč tam stal. Tudi samo ime Gračka gora naj bi izviralo iz gradu - Gradska gora, Graška gora. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1581. Gračka gora je bila nekdaj sloveča božja pot. Čeprav danes ni posebej znana v širšem slovenskem prostoru, jo pa zato zelo dobro poznajo sevniški župljani in prebivalci okoliških župnij, še posebej brestaniške. Cerkev je privabljala romarje zaradi posebne bratovščine Sv. Apolonije, kateri je posvečen levi stranski oltar. Ko so bile v jožefinski dobi zatrte vse bratovščine, razpuščeni samostani in prepovedana Božja pota, je bila zatrta tudi bratovščina Sv. Apolonije in usahnila je tudi božja pot na Grački gori. Leta 1898 je cerkev znotraj poslikal Franc Sikošek iz Brežic. Ko so cerkev v začetku 20. stoletja popravljali, so v njej odkrili slovenske napise, pisane v cirilici. Leta 1931 je cerkev dobila dva nova bronasta zvonova, katera je blagoslovil dekan Janez Medvešek, sevniški rojak. Dne 7. decembra 1967 je med nenavadno hudo nevihto udarila strela v stolp cerkve. Stolp je povsem zgorel, cerkev pa so domačini obvarovali požara. Naslednje leto je bil postavljen nov zvonik, ki je malce nižji od prvotnega.

Cerkvena oprema je preprosta. Veliki oltar, posvečen Mariji Vnebovzeti, je iz 19. stoletja. Na hrbtni strani oltarja so številni podpisi romarjev, ki potrjujejo nekdanjo slovito božjo pot. Stranska oltarja sta narejena v neoromanskem slogu in sta veliko skromnejša od velikega oltarja. Levi oltar je posvečen Sv. Apoloniji, desni pa Sv. Jerneju. Posebnost na Grački gori, ki sicer izginja po Sloveniji, so številne svete podobe, ki so jih prinesli romarji v zahvalo.
Vrh »»

KAPELA BOŽJEGA GROBA

Na vrhu sevniškega pokopališča pri mrliški vežici stoji kapela Božjega groba. Stavba je zgrajena po modelu cerkve Božjega groba v Jeruzalemu. Do kapele Božjega groba je iz trga vodila »Kalvarija« - pot trpljenja ali križev pot s petimi postajami (kapelicami) žalostnega dela rožnega venca. Na veliki petek je nekdaj potekala iz trga k Božjemu grobu procesija križevega pota. Kapelo je dal leta 1730 sezidati lastnik gornjega sevniškega gradu grof Jožef Anton Auersperg.

Kapela Božjega groba v Sevnici je torej pomanjšan posnetek uničenega jeruzalemskega Božjega groba. Obrnjena je proti jugu, kjer se sklene s petdvanajstinskim zaključkom. Položnejša šotorasta streha ima nad slemensko točko, v katero se stekajo vse strešine, šesterokotni kamnit stolpič s kupolo. Stavba je v notranjosti sestavljena iz dveh delov; veže in Kristusovega groba. Notranja kapela Kristusovega groba ima banjast obok s sosvodnicami in je brez oken. Ob njeni zahodni steni je oltar, nad njim pa je oljnata podoba s prizorom polaganja Jezusa v grob. Pod oltarno mizo je grob s kipom mrtvega Jezusa. Kapela Božjega groba v Sevnici je največji posnetek božjega groba v Sloveniji. Povzema tloris in podobo originala in jo zato lahko uvrščamo med avtentične posnetke. V Sloveniji je ohranjenih le še 14 takšnih kapel. Zaradi redkosti na slovenskem Štajerskem je kapela pomemben kulturni spomenik.

Zoran Zelič

Vrh »»