Ne moremo prezreti, da so prazniki odsev naše osebnosti in da vplivajo na naše vrednote. Na žalost je veliko kristjanov pozabilo na pričevanje svetnikov in na pomen molitve za rajne in je prevzelo poganske navade praznovanja s čarovnicami in duhovi.
“Halloween” izhaja iz stare angleščine in pomeni all hallow’s eve ali predvečer vseh svetih, saj se nanaša na 31. oktober, predvečer praznika vseh svetih. Anglosaška fantazija je prazniku odvzela verski pomen in na ta dan praznuje noč strahov, čarovnic in duhov. Halloween, na žalost, predstavlja vrnitev v pogansko življenje, miselnost, ki se širi tudi med mnogimi drugimi narodi.
Poganske korenine Halloweena
Že v VI. st.pr.Kr. so se v severni Evropi Kelti poslavljali od starega leta s praznikom Samhein (ali La Samon-a) – s praznikom sonca, ki se je začel na večer 31. oktobra. Praznik je naznanjal konec poletja in žetve. Pisana polja in toplo sonce so se umaknili mrzlim in temnim dnevom.
Ljudje so verjeli, da je v tej noči bog smrti dovolil rajnim vrnitev na zemljo, da bi jo napolnili s smrtjo in strahom. Na tisto noč se je ločnica med živimi in mrtvimi zabrisala in vsi so se pomešali med seboj. Po keltskem verovanju so duše nekaterih rajnih bile ujete v telesih divjih živali in so se lahko osvobodile le z darovanjem žrtev, celo človeških, bogovom. Nedvomno Samhein ni nihče drug kot sam zli duh, ki se v vseh obdobjih trudi širiti kulturo smrti.
Pripadniki tega ljudstva so tudi verjeli, da so tisto noč hudobni duhovi in druge pošasti prišle na dan, da bi ustrahovali ljudi. Da bi jih umirili in se obvarovali pred njihovim vplivom, so ljudje pripravljali velike grmade, ki imajo svoj izvor v svetih obredih ob prazniku sonca. Da bi preprečili napade teh pošasti, so jim ljudje darovali tudi hrano, uprizarjali strah zbujajoče prizore, in se šemili, da bi jim bili čim bolj podobni in se neopazno izmuznili njihovim grozečim pogledom.
Od kod temu ljudstvu zamisel o čarovnicah, strahovih in pošastih? Ker niso poznali pravega Boga, so živeli v strahu pred naravnimi pojavi, trpljenjem in smrtjo. Skušali so se osvoboditi svojih strahov na tak način, da so jih izražali v najrazličnejših fantazijah. Vse, kar je grdega, zverinskega in grozljivega v živalskih in človeških podobah, pripravlja prosto pot strahotni domišljiji.
Vpliv krščanstva
Ko so keltska ljudstva bila pokristjanjena, se niso v celoti odrekla poganskim običajem. Spreobrnjenje ni bilo popolno. Časovno sovpadanje poganskega in krščanskega praznika vseh svetih in vseh vernih duš, ki se praznuje naslednji dan, je povzročilo nič koliko zmede. Namesto da bi se spominjali vzornega življenja svetih in molili za njihove prednike, so postali ujetniki starodavnih strahov pred smrtjo in pokojnimi.
Irski priseljenci so prinesli Halloween v Ameriko, kjer je postal del ljudske folklore. Praznovanju so dodali razne poganske prvine, ki so jih hranile različne skupine priseljencev, in vključili celo verovanje v čarovnice, duhove, škrate, vampirje in najrazličnejše pošasti. Iz ZDA se je Halloween razširil po vsem svetu.
Nekateri običaji Halloweena
Urok ali darilo (“Trick or Treat”, v ZDA op. ur.)
Otroci in tudi odrasli se našemijo (gre za pravo tekmovanje za najbolj grozljiv in drzen kostim), gredo od hiše do hiše in dajejo na izbiro “trick or treat” (urok ali darilo). V primeru, da hišni gospodar ne postreže s sladicami, ga šeme uročijo. Za nekatere je tako početje le otroška igra. V zadnjih časih je ta praksa postala precej nevarna tako za gostitelje (ki jih lahko preseneti tudi tolpa), kot za obiskovalce (nekateri gospodarji se odzovejo z nasiljem ali celo ponudijo zastrupljene sladice).
Buča
Po stari irski legendi je živel mož, po imenu Jack, ki je bil zelo hudoben in ni mogel priti v nebesa. Tudi v peklu ga niso hoteli sprejeti, ker je mnogokrat opeharil hudiča. Zaradi tega je ostal na zemlji in taval sem ter tja s svetilko v roki. Svetilka je bila zelo preprosta – izdolben gomolj, kamor je postavil žareče oglje. Zato so Jacka imenovali »Jack s svetilko« (Jack of the Lantern). Da bi ga napodili, so vraževerni ljudje postavljali podobne svetilke na okenske police ali pred hišni prag. Ko se je tradicija uveljavila v ZDA, so za izdelovanje svetilke začeli uporabljati bučo, ki je danes eden izmed simbolov Halloweena. Da bi dosegli temačen efekt, se bučo oblikuje v čarovničino glavo, skozi odprtine pa sveti luč.
Praznik maškar
Praznik maškar sam po sebi ni nekaj slabega. Toda previdnost ni odveč, kadar taka praznovanja postanejo del nebrzdane kulture, kot je naša. Skriti za maškaro lahko brez pomislekov storimo marsikaj, ne da bi nas mogli kaznovati. Pogosto je to samo izgovor, da lahko izkoristimo ponujeno priložnost. Te maškare imajo svoj izvor v poganski miselnosti in običajno uprizarjajo strah in smrt. Dandanes se maškare pogosto norčujejo iz svetih stvari (npr. noseče redovnice, duhovnice, itd.). Nič od tega ni smešno, temveč vse žali Boga.
S širjenjem satanskega kulta in kulta teme, je Halloween postal prava priložnost za darovanje temačnih obredov, od magije do črnih maš in umorov. Na žalost se marsikateri kristjan z izgovorom, da gre za radovednost ali le za kratek čas, igra s silami hudobnega duha.
Jezus Kristus je premagal zlo
Sodobna kultura, ki se ponaša s pragmatičnostjo in z znanstvenim pristopom, je zavrnila Boga, ker ga pojmuje kot zastareli mit. Istočasno pa, da bi zapolnil duhovno praznino, se današnji človek vse bolj zateka k absurdni vraževernosti in poganstvu. Boga je zamenjal za hudega duha. Zaradi tega ne moremo biti začudeni nad današnjo kulturo smrti, kjer se vsako leto splavi na milijone otrok, še več pa jih umre zaradi lakote in zapuščenosti.
Lažje se je prepustiti tokovom sodobne kulture in se vrniti v svet strahu, smrti in onostranstva brez Boga, saj ima brez vere človek strahotno potrebo, da bi se obvaroval pred neobvladljivih silami. Na nek način poskuša z obredi ukrotiti višje sile.
Katoličani verujemo, da nas samo Jezus Kristus lahko odreši smrti. Samo On je luč, ki sveti v temi dolgih duhovnih noči človeštva. Samo On nas lahko brani pred grozotami Satana in drugih demonov. Samo On s svojim križem daje smisel trpljenju. Samo On je premagal strah in smrt. Kdor je prejel milost in živi kot Kristusov apostol, potrebuje samo Boga. Pred Kristusom se kultura smrti umakne ljubezni in življenju.
Praznujemo lahko tudi drugače
Kristjani smo dolžni ne samo razorožiti zlo, temveč biti tudi luč v temi. Moramo se zavzeti za ponovno ovrednotenje praznika vseh svetih in poudariti pomen praznika vseh vernih duš. Spominu na vse svete se lahko poklonimo na mnogo načinov.
Otroci se lahko oblečejo v najljubšega svetnika in se seznanijo z njegovim življenjem, da bi posnemali njegove kreposti. Odrasli lahko prebirajo življenje svetnikov, pripravijo praznovanje v spomin priljubljenemu svetniku v družinskem krogu ali v širšem občestvu.
V nekaterih krščanskih skupnostih je v navadi, da se hodi od vrat do vrat, se poje v skupini, igra glasbo in se zbira denar za dobre namene.
Če živimo po nauku vere, nam praznik vseh svetih pomeni klic k svetosti. To je priložnost, da spoznamo življenje in delo svetnikov, ki nam bodo pomagali živeti po evangeliju in bodo naši zavezniki na poti odrešenja.