V ponedeljek, 7. avgusta, se je 10 animatorjev SMC Sevnica odpravilo na že tradicionalen animatorski izlet vseh slovenskih SMC-jev. Naša pot se je začela zjutraj, ko smo se iz Sevnice odpravili proti Celju, kjer smo se pridružili animatorjem iz Rakovnika, Kodeljevega, Šentruperta in Celja, nato smo pobrali še Mariborčane in eno animatorko iz Veržeja. Prva dogodivščina je sledila še pred Ptujem, ko je eden od naših animatorjev ugotovil, da je doma pozabil osebno izkaznico in se je tako moral vrniti domov. Na meji je carinik ugotovil, da je animatorki iz Rakovnika pretekla veljavnost osebne izkaznice in zapustila nas je še ona. A na srečo sta se nam lahko pridružila že naslednje jutro.
Najprej smo šli v Medžugorje. Majhno bosansko mesto, znano kot največje romarsko središče na Balkanu, nas je pričakalo z vročimi temperaturami. Tam smo se udeležili svete maše in se srečali z mnogimi verniki s celega sveta. V mestu smo si ogledali še Crnico, ki je mesto Marijinega prikazovanja, nekateri bolj jutranji tipi pa so se še pred svitom odpravili na Križevac. Obiskali smo tudi žensko komuno Cenacolo in spoznali njeno poslanstvo. Do večera smo prispeli v Podgorico, kjer nas je odprtih rok pričakal naš sokrajan Viktor Ganc. V njihovem SMC-ju smo dvakrat prenočili, kar na tleh, po domače. V bližini smo si ogledali mesto Cetinje in se osvežili v morju blizu Budve. Viktor nas je pospremil v albansko mesto Skadar, ki leži ob jezeru. Tudi tam smo spali v salezijanski hiši, ki je novo prenovljena. Srečali smo mlade, ki vsak dan pridejo v SMC in so različnih starosti in veroizpovedi, a prav vsi toplo sprejeti. Imeli pa smo tudi čast, da smo spoznali slovenskega misijonarja v Albaniji, včasih pa slovenskega salezijanskega inšpektorja Rudija Borštnika, ki je pri svojih 94 še vedno zelo priljubljen med mladimi. Ko nas je nagovoril, smo tudi sami zlahka ugotovili, zakaj. Malo manj smo bili navdušeni nad Albanskim morjem, za katerega bi zelo težko trdili, da je vabljivo, saj v njem plava vse, kar si lahko zamislite. Obiskali smo še Sarajevo, zadnjo noč pa prenočili v bosanskem mestu Žepče, prav tako v salezijanski ustanovi, ki nas je izredno navdušila s svojo velikostjo, urejenostjo in razširjenim programom.
Povsod, kjer smo se ustavili, so nas sprejeli z odprtimi rokami in nam stregli od spredaj in zadaj, za kar smo jim izredno hvaležni. Tega pa ravno ne bi mogli trditi za prečkanje meje, kjer smo se skoraj vedno zadržali za vsaj dve uri. Smo pa tudi na tak način začutili utrip Balkana in se odločili, da ga zagotovo še kdaj občutimo, saj smo ugotovili, da nam lahko tej kraji veliko ponudijo. Na takšnem izletu pa niso sami kraji tisti, ki nam ostanejo v spominu, ampak predvsem ljudje. Stari znanci smo se med sabo še bolj povezali, dobili pa smo tudi nove prijatelje.
