Drugo soboto v novembru je poleg godu sv. Martina zaznamoval tudi nov oratorijski dan. Potekal je v znamenju svetnika, ki se je rodil pred več kot 1700 leti na Madžarskem.
V hladnem jutru se nas je zbralo več kot 30 otrok in animatorjev. Brž smo se ogreli z bansom ter hitro odšli na toplo v Miklavževo dvorano, kjer nam je po nekaj zapetih pesmih gospod župnik Jože povedal veliko zanimivosti o sv. Martinu. Ta je večino svojega življenja preživel razpet med rodno pokrajino in Francijo, kjer je tudi umrl. Pot ga je med drugim vodila preko današnje Slovenije, kjer se ga predvsem na vinorodnih območjih tradicionalno spominjamo na martinovo, 11. novembra, ko je njemu v čast pripravljenih mnogo martinovanj.
Prav tako so za ta čas značilne martinove pojedine, pri katerih ne sme manjkati mlincev. Te smo v oratorijski delavnici delali tudi mi in uspelo nam jih je narediti toliko, da jih je lahko vsak odnesel še domov. Naredili smo tudi svoje molitvene dnevnike, kamor bo lahko vsak nalepil nalepko, ko bo kaj zmolil. Izvedeli smo, da sv. Martina upodabljajo skupaj z gosko zato, ker naj bi ga prav goske izdale, ko se je skrival pred ljudmi, saj zaradi svoje skromnosti ni želel postati škof. Po delavnicah se je prikazalo tudi sonce, ki nas je prijetno grelo med igranjem s padalom in ciljanjem pri igri med dvema ognjema.
Komaj že čakamo na naslednji oratorijski dan, ki bo v prazničnem decembru.
