Don Bosko

Rodil se je v Castelnuovu pri Astiju 16. avgusta 1815. Mati ga je vzgajala v veri in po evangeljskih načelih.

Pri devetih letih je imel sanje, ki so mu razodele, da se bo posvetil vzgoji mladine. Že kot otrok je zbiral svoje vrstnike in jih z igro uvajal v molitev in versko izobraževanje. Ko je leta 1841 postal duhovnik, si je za svoj program izbral: “Da mihi animas caetera tolle” (Daj mi duše, drugo vzemi).

Svoj apostolat je začel med mladimi zapuščenimi fanti, za katere je ustanovil Oratorij in ga izročil varstvu sv. Frančiška Saleškega. S svojim vzgojnim delovanjem in pastoralno vnemo, ki sta temeljili na razumu, veri in ljubeznivosti je odraščajoče in mlade vodil h Kristusu, s svojimi sobrati k vzgoji v veri ter k apostolski in poklicni odgovornosti.

Med najlepšimi sadovi njegove pedagogike je prav gotovo sveti Dominik Savio.

Vir njegovega neutrudljivega delovanja in sadov je bilo njegovo “združenje z Bogom” in neomajno zaupanje v Marijo Don Bosko obkrožen z mladinoPomočnico, ki jo je vedno častil kot navdihovalko in podpornico vsega njegovega dela. Svojim sinovom salezijancem je v dediščini zapustil preprosto redovniško življenje, ki pa je utemeljeno na krščanskih vrednotah, strnjenih v binomu “delo in zmernost”.

Med svojimi mladimi si je izbral najboljše sodelavce in tako dal temelj Družbi svetega Frančiška Saleškega; skupaj z sveto Marijo Dominiko Mazzarello je ustanovil Inštitut Hčera Marije Pomočnice; nenazadnje je, z dobrimi laičnimi sodelavci, možmi in ženami, ustanovil Salezijanske sotrudnike, ki so podpirali njegove ustanove in tako je prehitel nove oblike apostolata v Cerkvi.

Ob stoletnici njegove smrti, 31. januarja 1988, ga je papež Janez Pavel II. razglasil za očeta in učitelja mladine, “določujoč, da ga s tem naslovom častijo in prosijo, še posebej vsi, ki se čutijo njegovi duhovni sinovi”.