Veržej, kraj, kjer je po vsej verjetnosti svojo pot začel vsak animator. Ali pa vsaj večina izmed nas. Sevničani smo se letošnjega usposabljanja udeležili v rekordnem številu: 15 pripravnikov, 10 animatorjev, 4 mentorji in kaplan Matild.
Tudi letos je prišel čas, ko smo se od 11. do 13. januarja udeležili usposabljanja salezijanske mladine.
Tokratno izobraževanje je bilo prav posebno, saj je prvič potekalo ne samo za pripravnike, ampak tudi za animatorje. To se mi zdi zelo dobro: pripravniki dobijo kakšne pametne nasvete iz prve roke, animatorji pa vidimo, kakšne generacije prihajajo v naše vrste. Naj takoj povem, da so te zelo dobre.
Že prvi dan našega druženja se je čutilo, da bo ta vikend nepozaben. Na spoznavnem večeru so se že pletli prvi medsebojni stiki še plahih udeležencev. A v obilici smeha čas hitro mine. Posvetili smo se še Gospodu, nato pa odšli spat.
Drugo jutro nas je kmalu prebudila jutranja budnica, ki nas je vse skupaj zbrala pri jutranji molitvi. Zaželel sem si, da bi bil dan kar se dan čudovit in želje so bile uslišane. Po zajtrku so sledile izobraževalne delavnice za animatorje in za pripravnike. Pripravniki so spoznavali štiri stebre don Boskovega oratorija (torej dom, župnijo, šolo ter dvorišče) s skupnim uvodom Klemna Balažiča. Animatorji pa smo poslušali prvi sklop z naslovom Načrtovanje, v katerem smo spoznavali, kako se sploh lotiti oblikovanja idej za oratorij. Tekom dneva so pripravniki, ki so bili razdeljeni v več skupin, krožili po točkah in spoznavali vse štiri stebre, animatorji pa uresničevali svoje ideje in jih poskušali kar najbolje praktično zastaviti. Sledilo je kosilo, nato pa daljši odmor, kjer smo se udeleženci še bolj povezali. Popoldne smo izvedli še zadnji sklop tega dne. Pripravniki so ponovno krožili, animatorji pa smo prisluhnili predavanju na temo retorike. Proti večeru je skupina animatorjev, ki je načrtovala veliko igro, to tudi izvedla. In kakšna je bila? Najbolje, da to vprašate kar tiste, ki so igro igrali. Naj namignem, da so mi njihovi nasmehi na obrazih povedali dovolj. Zadnja stvar sobotnega dne je bila molitev pred Najsvetejšim oziroma adoracija. Najbolje jo opišem z besedami enega izmed pripravnikov: »To je bla najboljša adoracija do zdaj«. Tem besedam se pridružujemo tudi ostali.
Že je bila tu nedelja. Pripravniki so v zadnjem sklopu ugotavljali, kako se tisti štirje stebri izvajajo v njihovih mladinskih centrih, animatorji pa so imel še zadnji sklop na temo evalvacija in refleksija. Sledila je nedeljska maša, ki jo je daroval salezijanski inšpektor mag. Marko Košnik in kosilo.
Prišel je čas, ko so se naše delegacije SMC-jev in salezijanskih župnij morale počasi odpraviti domov. Pa ravno sedaj, ko so se spletle prve ljubezni in stkala čudovita prijateljstva. Naj se vrnem na začetek. Veržej je res poseben kraj. Vsakega izmed nas je usposabljanje vsaj malo spremenilo in navdahnilo. No, ni poseben le kraj, posebni so ljudje, ki dajejo usposabljanju, da je to, kar je. Nekaj nepozabnega.
Je slovo, a ni še konec. Veržej, se vidimo spet drugo leto.
Gregor Lončar (SMC Celje), foto: Melisa Košar
