Farni zavetnik – sveti Nikolaj

Nikolaj se je rodil bogatemu, a zelo pobožnemu očetu Evfemiju in mami Ani. Rodil se je šele več let po njuni poroki, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Njuna usmiljenost do revežev je dosegla, česar jima narava ni naklonila. Nebeški sel jima je prinesel veselo oznanilo, obljubil jima je sina, ki jima bo v tolažbo v starosti, imenujeta naj ga Nikolaj; ime pomeni “zmaga ljudstva”.

Poslala sta ga v dobre šole. Še čisto mlad je svetnik živel zelo zgledno. Posvetil se je spoznavanju Boga, kasneje pa ga je njegov stric škof posvetil v duhovnika. Ker so mu zaradi kuge umrli starši, je veliko premoženje, ki ga je podedoval, razdelil med reveže, sam pa je postal opat v samostanu. Po smrti strica se je odpravil na romanje v Sveto deželo.

Pripoveduje se, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo na izpraznjeni škofovski sedež. Zbrali so se h goreči molitvi in prosili Svetega Duha za razsvetljenje. Sklenili so, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. Nikolaja, ki o vsem tem ni vedel nič, je Bog pripeljal v cerkev in ga tako postavil za škofa. Bil je usmiljen in dobrotljiv, živel je čisto, se postil in spal na golih tleh, že pred svitom je zbral svoje duhovnike k skupni molitvi. V tistih časih je cesar Dioklecijan večkrat preganjal kristjane. Prijeli so tudi škofa v Miri, ga vrgli v ječo, kjer je mnogo pretrpel. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je škof vrnil v Miro. Na koncilu v Niceji je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Nikolaj je umrl v visoki starosti okoli leta 350.

Sv. Nikolaj je kmalu postal eden najbolj znanih svetnikov v vsej vzhodni Cerkvi, najprej v Grčiji, nato v Rusiji, kjer so ga sprejeli za narodnega zavetnika. Sv. Nikolaju so tudi pri nas posvetili mnogo cerkva, priporočajo pa se mu mornarji, čolnarji, ribiči, trgovci, popotniki, pa tudi mlade neveste za srečno poroko.