Letošnji oratorij je bil obarvan z geslom “Zdaj gre zares!” in se je navezoval na vsem znanega Ostržka. Najprej je bil le navadno poleno, ki pa mu je mizar naredil prav posebno obliko. Skupaj na oratoriju smo odkrivali, kaj je Ostržku dalo srce in dušo, da je postal odgovoren fant. Ker se tudi otroci vsakodnevno srečujejo z različnimi težavami, na katere naletijo na poti odraščanja, je bila ta tema zanje zelo zanimiva in jim je omogočila, da se poistovetijo in dobijo kakšen odgovor na svoje vprašanje ali rešitev za svojo težavo. Še vedno pa je bistvo oratorija ne le v tematiki, ampak predvsem v druženju z vrstniki, preživljanjem poletnih dni na zabave način v gibanju, ustvarjanju. Animatorji smo se trudili, da smo čim več tega dali otrokom, hkrati pa je oratorij bogatil tudi nas.
Skozi oba tedna, pa so se lahko otroci naučili veliko novih vrlin v različnih delavnicah. Animatorji smo zanje pripravili plesno delavnico, v kateri so spoznavali plese s celega sveta, v športni delavnici so otroci pustili svojo odvečno energijo, najmlajši pa so izdelovali živali iz odpadlih materialov. Na svoj račun so prišla tudi vsa dekleta; tista, ki so rada urejena so izdelovala naravne kreme in labele, spet druge so se preizkusile v vrtnarjenju. Okoliški kmetovalci so nam podarili domača jajca, mi pa smo se odločili, da iz njih naredimo okusne testenine. Ker pa nam adrenalin ni tuj, so nekateri izkušeni animatorji organizirali plezalno delavnico in se z vso potrebno opremo odpravili na novo plezalno pot na Lisco.
Da smo se malo oddahnili od ustvarjanja v delavnicah, smo se sredi tedna odpravili na turistično kmetijo Obolnar. Otroci so se na izletu kopali, igrali različne družabne igre, se pomerili v odbojki in nogometu, ter skakali na trampolinu. Po pikniku smo se odpravili k cerkvi na Zaolaz, kjer smo imeli še sveto mašo.
V drugem tednu smo šli kampirat. Letos smo ponovno odšli l cerkvi svetega Roka nad Sevnico. Odpravili smo se vsi skupaj, na vrhu pa so nas pričakali nekateri animatorji, ki so že postavili šotore. Obesili smo zastavo in si ustvarili pravo taborniško vzdušje. Zvečer so se nam pridružili še starši. Predstavili smo jim himno in jih naučili bans o medvedku, Skupaj smo se udeležili svete maše, po njej pa smo si privoščili slastne hrenovke in čevapčiče. Kljub temu, da je nočna straža dobro opravila svoje delo, so nam jo na žalost ukradli, a smo jo z Ostržkovo pomočjo v naslednjih dneh našli.
Popoldneve smo preživljali večinoma na igrišču, kjer smo imeli velike igre. To je bil najbolj zabaven del dneva, ko smo morali sodelovati kot skupina, da smo prišli do skupnega cilja. Zelo pričakovane so bile vodne igre, ki so bile kot nalašč za osvežitev v vročem popoldnevu. Tudi letos so nas navdušili talenti, med katerimi smo težko izbrali zmagovalca.
Kateheze so pomemben del oratorija, saj se v njih pogovarjamo o pomembnih stvareh. Preko Ostržkovih dogodivščin smo spoznali kako pomembna je za nas družina, zakaj se je potrebno učiti, preverili smo, ali se po bližnjicah res pride prej do cilja, ali je res pomembnejša delavnost.
Čez teden nas je spremljala dramska skupina, ki se je izkazala kot mojster improvizacije. Animatorji smo se družili tudi ob večerih, na koncu pa smo naredili tudi ansambel, ki ga je pohvalil celo sam Alfi Nipič
